Novice

GOLDECK - AVSTRIJA

Škocjanski zatok

27. avgust 2011

Pa se je Smrček odločil, da poskusi tudi preko meje. Bližnjo okolico že poznamo. Tudi vožnja proti Ljubljani in Kranju ni "navigacijsko" zahtevna.

Kljub temu pa je Smrček do Kranja porabil skoraj dve uri. Zanimivo izgleda Kranj z desne strani Save. V bistvu se tukaj prej, zaradi avtoceste, ki se Kranju lepo izogne sploh nisva vozila. Morda kdaj, vendar je ta pogled ušel iz spomina. Še en čar vožnje izven ceste - spoznavanje krajev, narave in arhitekture, kot sva že omenila. 

Vožnja po gorenjski je že zaradi same okolice užitek. Ker rada hodiva v gore, nama je pogled ušel desno, kjer se je v daljavi bohotil STORŽIČ

Na Strožič sva se že povzpela in zanimivo je takole opazovati, kaj vse si za svojo pot izberemo ljudje. Enkrat se trudimo peš, drugič se pač vozimo. Oboje je lahko užitek. Na povezavi si le poglejte, koliko možnih poti je, da pridemo do križa na vrhu gore. 

Prečkanje AC. Še en razlog, zakaj se je v poletnem času včasih bolje odločiti za stranske ceste. Vsi gremo proti Jesenicam, samo da se eni vozimo, drugi pa se gnetejo v kolonah. 

Sva pa seveda, ko potujeva z osebnim avtomobilom tudi midva ujetnika te vrste potovanja. 

V eni izmed drugih zgodb bova predstavila tudi obisk Brezja, kjer vsako leto poteka blagoslov starodobnikov. Smrček se je kasneje, med svojimi potovnaji odločil tudi za to in morda, mu to pomaga na njegovi poti. 

Tokrat sva cerkvi MARIJA POMAGAJ le pomahala in nadaljevala najino pot proti Jesenicam. Nekatere fotografije so, kot ste opazili, posnete med vožnjo, zato morda niso tako kvalitetne ali ostre, glavno je, da zajamejo bistvo.  

VODOSTAN NAD ŽIROVNICO je še ena izmed zanimih točk na najinem potovanju. Prepričana sva, da ste tudi sami že uzrli ta zanimiv objekt nad Žirovnico. V ozadju se dvigujejo Karavanke in nekoliko se vidi tudi vrh gore STOL. Tudi na tem vrhu sva že stala in poleg vrha obiskala tudi PREŠERNOVO KOČO NA STOLU.

Vse to se znajde na najini poti, le oči je treba imeti odprte. 

 

 

Obvezen postanek tudi v vasici DOVJE, kjer stoji kip v spomin JAKOBU ALJAŽU. Od tu sva danes lepo videla našega očaka TRIGLAV. In sedaj sledi stavek. Ja, tudi na Triglavu sva že bila. 

Naj se vam teh nekaj minut postanka ne zdi škoda. Od tu jo lahko mahnete tudi proti Mojstrani, ali pa se kar ustavite v tej vasici, ki ponuja tudi KAMP KAMNE in več APP, ki so na voljo za najem. 

Malo pred Kranjsko goro, pri GOZD MARTULJKU se je Smrček moral ustaviti in pozirati. V ozadju se namreč bohoti ŠPIK. In ja, tudi tu gor sva že bila.

Vse te čudovite vrhove lahko spoznavate med potepanjem po naših alpah. Se splača, verjemite. Vmes lahko opravite še Slovesnko alpsko transverzalo, saj boste tako srečali vse te čudovite vrhove.  

Tokrat se Smrček v Kranjski gori ni ustavil, ker je cilj pač drugje - preko meje. Prvič bova namreč z najinim kombijem - vsaj midva, zapustila Slovenijo in se zapeljala v Avstrijo. 

Da bi nama to uspelo, se je bilo potrebno povzpeti na KORENSKO SEDLO, kar sploh ni bila težava. Nekoliko več le teh in "pritisk" na levo nogo sva občutila ob spustu...klanc pač dela svoje in zavore so trpele.

Srečno sva se spustila s Korenskega sedla in ko sva se takole vozila po Avstriji v smeri Goldecka, naju je navdušil pogled na nasad gladiol.

Pogled na pisane rožice ob cesti vsekakor navduši. Zanimivo, da takole ob cesti tako dobro uspevajo.  

Nadaljevala sva proti Beljaku ( Villach po A ) a naju je na tej poti ulovil dež, ploha...Zaradi tega med potjo nisva fotografirala. Upala sva, da bo prenehalo deževati, saj sva na Goldecku nameravala peš obiskati kakšen vrh. Poleg AC A10, po kateri se seveda nisva peljala vodi tudi glavna cesta št. 100. Te sva se držala v smeri jezera MILLSTÄTTER. Tudi zanj si bova 1x morala vzeti čas, saj je čudovit kraj za preživljanje krajšega dopusta. 

Paziti sva morala zgolj na to, da ne bi v dežju zgrešila odcepa za Ziebl, kjer se prične panoramska cesta proti Goldecku. 

Evo table. Tu gor je pisalo vse, kar sva potrebovala. In še vesela sva bila, ker sva prvič na tej poti, da sva jo brez težav tudi našla. Glede na km, višinsko razliko in vreme, ki se je medtem vsaj nehalo kujati je kazalo, da bo tole kar zanimiv vzpon. Na 1885 m nadm. višine Smrček z nama tudi še ni bil in videla bova, kako mu ustreza višina. Le upava lahko, da ne bo imel kakšne višinske bolezni. 

Preden zares pričnemo uživati, se je potrebno ustaviti še pri tejle hišici, kjer sva plačala cestnino za PANORAMSKO CESTO GOLDECK. Vse o njej si le poglejte na povezavi. Tudi cenik imajo objavljen.  Mislim, da sva takrat plačala nekje 10 €, po veljavnem ceniku za leto 2021 pa znaša ta 15 €. Kakšna bo, ko se boste vi odpravili tja na izlet, pa raje kar preverite na dan potovanja. 

Boste pa na njihovi strani PANORAMSKA CESTA GOLDECK ZA STARODOBNIKE našli nasvet tako za starodobnike, motojre, kolesarje. Imajo resnično veliko informacij. 

 

Na naše veliko veselje je prenehalo deževati, a klopi, ki so sicer postavljene na čudovitih razglednih točkaH so bile še vedno mokre in zato sva se odločila, da si bova malico privoščila kar v Smrčku. Ja, dobra lastnost kombija je, da je v notranjosti veliko prostora in ni nobenih težav, da si ne bi mogla privoščiti malice.

Tudi sama pot naju je navdušila, sicer stara cesta, ponekod morda potrebna obnove, a to ni zmotilo. Čudovita drevesa in pogledi naokoli odtehtajo kakšno luknjo na cesti. 

Celo sonce se je pokazalo za trenutek, čeprav se bojiva, da bo vreme danes bolj spremenljivo. Ko se je takolo nebo vsaj malo odprlo, se lepo vidijo vrhovi gora.

V ozadju Staff z nadmorsko višino 2217 m. Nadaljevala sva proti parkirišču ob vznožju smučišča, v pričakovanju čudovitih panoramskih pogledov, ki so se odpirali za vsakim ovinkom. 

Nekaj kilometrov naprej se lepo pripejemo iz gozda in razgledi po okolici so še lepši. Samo sprašujeva se, kako lepo mora biti šele takrat ko je jasno in čisto nebo. Tole bo treba ponoviti. A kaj, ko ima Smrček še toliko drugih načrtov in potem se mu nikakor ne uspe vračati, čeprav na tako lepe kraje. Vztrajno sva puščala kilometre za sabo in Smrček je prav zadovoljno predel, saj nima s klanci nobenih težav. 

Opazovala sva zanimiv sistem zaščite ceste. Braniki so narejeni kar iz lesa. Glede na to, da je pozimi tu precej snega očitno zadeva deluje. Cesta je, zaščita je, torej ni zgolj zaradi videza. Sicer pa tudi nekega hujšega skalovja na tem delu ni bilo opaziti. 

No, in tole je tisto pravo uživanje vožnje po panoramski cesti Goldeck. Nobena fotografija sicer ne more prikazati pogleda, kot ga doživimo v živo, a lahko nama verjamete, da je čudovito in se te kraje splača obiskati. Pa še čisto blizu so praktično. Takoj za mejo. 

Ne moreš verjeti. Ravno, ko je izgledalo, da se bo vreme le uneslo, se je ponovno pooblačilo. Ali bova sploh lahko kaj pešačila, je dano pod vprašaj. Vsekakor pa bova nadaljevala do parkirišča pod smučiščem. Kako in kaj, se bova odločila tam. V kolikor se bo dalo, sva si obljubila, da bova opravila vsaj nekaj pohodniških metrov, če sva se že podala tako daleč in še pohodniška oprema je bila v kombiju. 

Pred nama pa z leve proti desni vrhovi Staff 2217, Eckwand 2221 in Latschur 2236. 

Smrček je uspel priti na svojo najvišjo točko in zasluženo je parkiral na parkirišču smučišča Goldeck, ki se vzpenja za njim. Midva pa sva se odločila, da kljub temu poskusiva srečo in kot rečeno, skušava osvojiti katerega izmed okoliških vrhov. 

In sva šla. Cela navdušena, da bova malo pretegnila noge in občudovala okolico. Bližnji vrhovi so oddaljeni 45 minut, krožna pot traja 2,5 ure. Nekaj od tega bova že zmogla sva si rekla. Takole srečaš tudi fante, ki spravljajo les. Kar precej ga je na tem tovornjaku. Ni čudno, da so nižje ceste precej uboge, a tako pač je. Verjetno tudi mi, turisti, tule gor naravi najbolj ne koristimo, pa nas vseeno sprejme. 

No, in nisva šla daleč...kot nalašč se je vse zaprlo. Pa to bi še šlo, a ko je začelo grmeti in se bliskati, je odločitev kaj hitro padla. Poznava takšne razmere v gorah in tele niso obetale nič dobrega. Če bova imela srečo, bova vsaj do Smrčka prišla suha, v kolikor pa ne, imava na srečo v kombiju rezervna oblačila tako, da zaradi tega ni panike. 

Do Smrčka sva ravno uspela "pribežati" ko se je ulilo. Preoblekla sva se in nekoliko počakala, da je šlo tisto najhuje mimo, nato pa sva se odpravila proti domu. Kljub slabemu vremenu sva bila nad panoramsko cesto Goldeck navdušena in škoda je, da tudi v pohodništvu nisva uspela uživati. Bova dala na spisek "ponovi vajo" in izbrala lepše vreme. 

Nazaj sva se vračala po isti poti, kakšno fotografijo več, pa si oglejte v albumu na podstrani NAJ SLIKE