Takole smo Smrčka v avgustu 2010 pripeljali domov. Bil je specialno vozilo, gasilec, ki je nekoč služil domovini v GD Gotovlje. V letu 2007 je bil prodan v Žirovnico, kjer je nato sameval pod nadstreškom in čakal, da se mu bo kaj zgodilo. Padla je ideja, da bi obnovila kakšen kombi. Sprva so bile misli usmerjene v VW T1 ali T2. T2 je še nekako dosegljiv, T1 pa je težko dobiti, pa še zeeelllooo dragi so. Smrček pa je IMV-jevo vozilo, plod slovenske ustvarjalnosti in tako je takoj prebudil nekaj patriotizma. In sva ga kupila, mu nataknila preizkušnjo in se - će kar za začetek, iz Žirovnice podala na dolgo pot proti Šempetru v Savinjski dolini. Tu se je začela Smrčkova pot prenove, obnove, rekonstrukcije ali ......
Demontaža se je pričela na najtežjem delu. Treba je bilo odstraniti klopi...no, to ni bil ravno najtežji del, a takrat še nisva vedela, kaj vse naju še čaka. So pa klopi nameščene na zanimiv patent. Štirje vijati (17) lepo z nosilcem pritisnejo klop k tlom. Ta so seveda, po gasilsko iz grobe pločevine - kar precej težke. V ravno najboljšem stanju usnje na sprednjih sedežih in klopeh ni bilo, a to bo popolnoma druga zgodba.
Potrebno je bilo demontirati še prednje sedeže. No, to je bila že druga zgodba. Nek patent z prosto plavajočo matico v profilu pod sedežem. Pa je zopet minilo kar precej časa, da sva ugotovila, kako se vse skupaj odvije. Najprej odstraniš sedežni del in ti ostaneta dva nosilca. Tista dva pa nato kako veš in znaš - če ne gre drugače na silo..."ja, samo, kdo bo pa pol nazaj zmontiru..."
In takole so se deli pričeli nabirati. Nekaj jih je bilo od prtljažnika, nekaj od sedežev, pa še razne gumice. Vse skupaj sva lepo zlagala v PVC gajbice, saj sva pričakovala, da se bo tega na koncu verjetno precej nabralo. In se seveda tudi je...
In vse sva pridno iznačevala, zlagala in lepila skupaj. Nekaj v vrečke, večje dele pa kar z nalepkami. Na koncu - ob sestavljanju se je pokazalo delo dokumentaristke kot sila pomembno in hvaležno. Počasi je vsa "notranjost" Smrčka pričela delati napoto. Zopet logistični zalogaj - kam sedaj z vso to robo...
Pa smo tam. Sem prej nekaj opisoval, daje bilo treba kaj na silo. In me je Vesna ulovila ravno v trenutku, ko sem bil nasilen do Smrčka. Pa še opravičil se mu nisem.
In kmalu so prišli na vrsto odbijači. Če se jim seveda lahko tako reče. Igrajo sicer podobno vlogo, samo, da bolj grobo. Odbijači, vsaj prednji so šli lepo dol. O zadnjih pa kasneje, saj so ti bili razred zase.
En vijak še že. Drugi - nikakor, pa še posoda za gorivo je na tem delu - seveda tudi na drugi strani, saj ima kombi kar dve 50 l. posodi za gorivo in obe sta bili "na poti" izvijaču. Tu si nas je s kolegi vred Smrček lepo privoščil tako, da je na koncu zapela brusilka. Ja bomo pa pol "pošvasal" so bili fantje enotnega mnenja...ja pol pa bomo...
In ko nekje ne gre, je lahko na kakšnem drugem delu prav enostavno in zabavno. Pa tudi prav je tako. Smrček je nekatere vijake kar podaril - že če si jih samo pogledal, drugje pa se je malo šalil...Še en dokaz, da sva morala kar oba pridno prijeti za orodje, da sva ga v nekaj dneh...mesecu le počasi "slekla".
Tako. In je ostal brez luči, odbijačev, sedežev, klopi - še malo, pa mu bova snela tudi masko. In potem bo kmalu jasno, zakaj je dobil takšno ime.
Pa se je zgodilo. Ostal je brez maske, svojega noska oz. Smrčka. V bistvu je postal Smrček. Smešen tale...in sva že pomislila, da bi bil prav čeden brez maske in odbijačev tudi potem, ko bi bil gotov. No pa verjetno tako ne bi bilo prav. Naj bo čim bolj podoben tistemu, kar so pre 30. leti naredili v Novem mestu oz. "pod Gorjanci".
Odstranjevanje gumic in lesenih oblog oz. tapet. Nekakšne zanimive žabice, ki držijo lesene tapete in gumice hkrati. Zanimiv patent. Sploh pri vsaki tretji - ki se je odločila, da ona pač ne bo šla iz svoje luknje. Pa smo zgrabili izvijač in klešče in bili zopet nekoliko nasilni.
In takole izgleda, ko je uspeh popoln. Žabice odstranjene, letvice tudi, samo še tapete odstraniva, pa bo Smrček pravi nagec. In na srečo, pločevina za tapetami sploh ni bila v tako slabem stanju, kar je pomenilo kar precej manj ličarskega dela.
Pridna punca. Lepo je bilo včasih vloge zamenjati in prijeti še za fotoaparat. Še nakaj žabic je ostalo, pa bo. Strop...???, no po tega bo prišel pa kar lepo mojster za tapiserijo in ga odnesel domov. Zakaj ? Ja ker je bila streha na nekaj delih strgana in jo bo potrebno zakrpati - zamenjati...no, pa to še pride na vrsto.
Vebasto. Kar bal sem se ga. Pa je rekla Vesna - Mitja, odpri, pa boš videl kaj bo. In sem ga odprl. Ja - fora, in ga ni bilo. Od vebasta je ostalo samo ohišje in nekaj kablov. Super, ena skrb manj, samo pozimi bo pa malo zeblo...
Ko smo jih že omenili. Takole lepo so se počasi nabirale žabice. Takrat še nisva vedela, da jih sploh ne bova več uporabila, a hranila sva jih vseeno. Nikoli ne veš, kje pridejo prav.
Košare so se pa še kar polnile. Delov je bilo vse več, čeprav so tile sedaj večinoma iz Smrčkove notranjosti. In kot je videti, jih je bilo zopet vse polno.
Pa da ne bi kdo pomislil, da so tole vsi deli. Kje pa, še enkrat toliko jih je bilo zloženih na drugem koncu garaže. In pomisliš, pa kdo bo to vse skupaj zopet spravil nazaj gor...
Takole se je Smrček znebil kar nekaj kilogramov. Tla iz težke pločevine - ALU, pa pocinkana pločevina na notranjih blatnikih...Zakovice so bile odstranjene strokovno in na sodoben način. Ja, lepo so tole gasilci od znotraj oblekli - ni kaj.
Stene so bile končno gole. Rezultat. Med odlično in dobro. Nikjer preveč rje - nekaj, jo je pa seveda moralo biti, saj bi človek lahko že posumil v letnik izdelave. Pa je minilo kar nekaj časa, da sva prišla do tega rezultata. Tudi pločevino s tal sva odstranila, a bila tako utrujena, da tega nisva poslikala. Po resnici, nekajkrat sva fotoaparat pustila doma...za nalašč.