Smrčka smo najprej obuli in počutil se je fantastično. Dobil je nekaj dkg kita in ličarji pravijo, da bo sedaj imel lepo "zavito" linijo. Ja, kdo bi to razumel, a dejstvo je, da sedaj ni več nobene udarnine, izbokline in ima res lepo zavito linijo. Ali pa je bil to izraz, ki so si ga fantje izmislili posebej zame, saj vedo, da si me na tem področju lahko privoščijo in mi prodajo kakšno tako.
No in takole izgledajo fotografije, posnete z mobilnikom leta 2010. Očitno smo medtem precej napredovali - pa samo nekaj let je minilo.
Precej dela je bila tudi s sprednjim delom vozila - s Smrčkom. A linije so lepo zavite in to je glavno. Potekajo gladko in ne valovijo. Prava poezija pločevine in kita - pa smo tam. Smo že začeli pesniti. In kar takole mi je prišla na misel pesem "On the Road Again" od W. Nelsona. Slogan, ki je krasil Smrčkovo prvo spletno stran in se mu tudi na tej - novi nismo odpovedali. Ima svoj pomen in zgodba je pisana Smrčku na kožo, saj se bo res ponovno vrnil na cesto in pričel potovati.
Zadek naše čebelice - pardon Smrčka je tudi že precej bolj raven, kot je bil. Oz. smo sedaj pogruntali že nov izraz, da je lepo "slok". Še vedno ga nežno kitamo in brusimo, da iz njega potegnemo vse te čudovite linije, ki bodo čez nekaj mesecev rezale zrak. Očitno bo zelo aerodinamičen, če pa to ravno ne, bo pa vsaj sloko gladek.
V svoji preobrazbi je Smrček dobil novo podobo. "Špric" kit ga je že naredil bolj zanimivega in končna oblika oz. podoba se je že lahko slutila. Pričeli smo tudi s pripravami na lakiranje, zato ga je bilo potrebno obleči v papir, da ne bo revež pobarvan tudi tam, kjer ne bi smel biti. Sedaj je res že na pravi poti in kmalu se bo odel v nove barve, s katerimi se bo lahko bahal po cesti. No, nekaj malega bo potrebno še počakati.
Na veliko veselje ličarjev sva se odločila za dve barvi. Po najini ideji naj bi bil zgoraj bel, spodaj pa rdeč. In to seveda sploh ni tako spaba ideja. Pero, ki je bil dežurni za naše ideje je seveda s tem dobil prijetno dodatno delo. Tudi za linijo na sprednjem delu - na Smrčku - se je bilo potrebno dogovoriti. In seveda bi bila ravna linija nekaj čisto preveč enostavnega in zato je bilo potrebno zopet malo zakomplicirati stvari in izmislila sva si, da bi spredaj bil nekakšen lok, ki bi se na sredini spuščal proti odprtini za hladilnik. Seveda navdušenja ličarjev kar ni bilo konec...
Super. Ker mu je tako dobro šlo, bo krivulja spredaj res češnja na torti. Prav mali oder smo postavili okoli Smrčka, da bo delo ja opravljeno tako, kot mora biti. Seveda potem ena krivulja ne more biti tak problem.
..ja, pa res..fajn ( by Pero )
Smrček se je končno preselil v lakirnico, kjer bo v peči najprej dobil belo barvo, nato pa še rdečo. Rdeče barve je itak bil navajen, bela pa mu bo tudi čisto všeč in mu poleti vsaj vroče ne bo. Z nestrpnostjo sva ga obiskovala v teh dneh, ko se je pripravljal na barvanje in končno je nastopil ta dan, ko se bodo stvari začele odvijati tudi v lakirnici.
Smrčka je bilo potrebno "abdekat". Kakšna sloveniščina - ja sama si je kriva, če pa v svojem slovarju nima tega čudovitega izraza. Zaščititi je bilo potrebno vse tiste dele vozila, ki ne bodo pobarvana z belo barvo. Tako je bilo najprej potrebno opraviti še nekaj kozmetičnih postopkov, da bi lahko postopek lakiranja končno stekel.
Glej ga no Smrčka, kako čaka, da bo dobil novo barvo. Saj bo... sedaj je pa že resnično tako daleč, da lahko prižgemo peč, pripravimo pravo temperaturo in ga polakiramo. Ja, pa še "abdekat" ga bomo morali po sprednjem delu...nikoli konca. Ja tako pač je, če nočeš imeti volana bele barve.
In takole bi se počutil, če bi med lakiranjem sedel v kombiju. Malo vonja po barvi, okoli 70 stopinj...super. Ni najbolj priporočljivo tako, da po moje tole ravno ne bi bilo za mene. Mojstri pa to obvladajo in ni dvoma, da bo zadeva stekla tako, kot smo si jo zamislili.
Eno sliko še naredi, potem pa ven, sicer Smrček ne bo nikoli pobarvan...he he. Res ne vem, kam se tem ličarjem toliko mudi. Ne ne, saj imajo prav, jaz bi verjetno res še kar svetil po lakirnici s tem fotoaparatom, delo pa čaka. Očitno je navezanost na Smrčka vedno večja.
Ko so me fantje naslednjič spustili v lakirnico oz. v peč, je imel Smrček že novo preobleko. Čudovito, popoln uspeh. Seveda si zopet nisem mogel pomagati in kljub toplemu okolju sem moral narediti kakšno fotografijo, sicer ne bi imel arhiva in vi sedaj ne bi prebirali, kako smo Smrčka obnovili. Vse mora biti - in barva in fotografija.
Po 30. letih je kombi dobil novo, svežo barvo in verjetno se je počutil dobro, malo omotično a bo že šlo. Za Smrčka smo uporabili rdečo in belo barvo od VW Polo, letnik 2010. Seveda sem si šifre nekam tudi zapisal tako, da ko bomo to panično iskali ob kakšnem popravilu ne bo težava priti do nje.