Pri Jožetu v Zadobravi je Smrček ves nestrpen čakal, da dobi novo notranjost. Vedela sva, da zgolj zunanjost ni končen izdelek, zato je Smrček potreboval še kvalitetno notranjo opremo. In Jože Kuder, naš Pepi je pravi naslov za takšna opravila, saj je mojster z dolgoletnimi izkušnjami.
Brez stenskih oblog pa seveda ni šlo in tu je na pomoč priskočil še prijatelj Matjaž Sorčan, naš medo, ki je vedel kaj mora storiti, da bo notranjost primerna za potovanja in bivanje.
Bila sva toliko previdna, da sva obdržala tudi stare stenske obloge. Izkazalo se je, da so prišle še kako prav in Matjažu vsaj malo olajšale delo.
Včasih je modro, da stvari, za katere misliš, da jih ne boš več potreboval, vsaj za nekaj časa hraniš. Potem, ko pa si prepričan, da jih ne boš več potreboval, se jih seveda lahko znebiš.
Matjaž je mojster svojega poklica in nove lesene obloge - tapete, so kar letele skupaj. Ko stvari takole brez težav napredujejo, si v zmoti misliš, da je zadeva popolnoma enostavna. Pa ni tako, enostavna je zato, ker to počne nekdo, ki ima s tem izkušnje.
Material je bil izbran tako, da kljubuje tudi vodi oz. se v primeru, če se zmočijo, lesene obloge ne bodo "napihnile" in razpadale, kot je to primer pri iverici.
Z oblogami smo bili resnično zelo hitro gotovi. Še nič do sedaj ni potekalo tako gladko in veselju kar ni bilo videti konca. Res je, da so šablone pomagale a vseeno, občutek je bil dober in zbrali smo se pravi trije mušketirji, ter dobro opravili svoje delo.
Notranjost je tako kaj hitro dobila orise svoje končne oblike in užitek je bilo gledati, kako tudi v notranjosti kovino prekrivajo obloge.
"kaj si rekel, da sem narobe odrezal...??
Delo je bilo hitro in dobro opravljeno tako, da je ostalo nakej časa tudi za zabavo. Matjaž je poskrbel tudi za kompletno notranjo opremo - osnovo iz lesa tako, da je bil Smrček pripravljen tudi za spanje, dobil je predale, skrivne predale, škatle, mizo...itd.
Poleti 2020 nas je globoko prizadela vest, da je Matjaž Sorčan, naš medo, po dolgi borbi z hudo boleznijo umrl. Nič več ne bo isto, nič več ne bomo s Pepijem debatirali o Smrčku, uživali na koncertih in se smejali neumnostim. Brez tebe Matjaž, tudi Smrček ne bi bil tako lep in hvaležna sva, da si na njemu pustil svoj pečat.
Počivaj v miru Matjaž.
Ko je Jože pokazal palete barv, med katerimi naj se odločiva za notranjo opremo, je nastal problem. Pa zakaj ni samo dveh vzorcev in bi bilo precej lažje. Zakaj je potrebno človeka speljati v skušnjavo in ga zmesti.
Jože se je temu lahko samo smejal in po njegovem nasvetu sva se pravilno odločila za kombinacijo, za katero se je izkazala, da je Smrčku prav pisana na kožo.
Gospod Smrček, že čisto razvajen, si je zopet izboril mesto v garaži. Tu se je lepo prepustil Jožetovemu razvajanju in tudi notranjost je postajala vse lepša. Seveda brez Jožetovega znanja to ne bi bilo mogoče.
Kar nekaj metrov usnja, pene, vrvice je bilo porabljeno, da je Smrček postajal vse lepši in vse bolj atraktiven.
Jožeta nikakor ni čakalo nič kaj enostavno delo. Najprej staro usnje dol, pa menjava raztrganih gumic, pene. Potrebno je precej dela, da iz starih, potlačenih in obrabljenih sedežev narediš nove, lepe in udobne, na katerih je potovanje precej udobno.
Klopi so sedaj v Smrčku priložnostno, saj nama služi tudi kot spalnik in takrat jih zamenja postelja, ki sta jo izdelala Matjaž in Jože.
Vsaka čast Jožetu. Hitro in kakovostno je opravil svoje delo in Smrček je dobil nove obloge ter tla v potniškem delu.
Obloge so prevlečene z dvobarvnim vzorcem, ki se res dobro poda barvi vozila. Glede na to, da so vse obloge tudi podložene s peno, je občutek udobja popoln.
In takole je naenkrat Smrček od znotraj dobil popolnoma novo podobo. Res lepo narejene stenske obloge in lepo oblečeni sedeži.
Tudi s stropom je imel Jože precej dela, saj je bil na nekaterih delih strgan in je moral usnje nadomestiti. Glede na to, kako je strop pritrjen na karoserijo je to bil res pravi podvig.
Navdušena sva bila nad Jožetovim delom, saj je notranjost naenkrat postala, kot v kakšnem novem vozilu, a je pri tem vseeno pustil, da občutimo starodobnika - super.
Smrček je tako postal kombinirano vozilo za prevoz oseb in resnično jih sedaj lahko pelje cel kup na izlet.
Jožetu je pripadla čast, da Smrčka parkira na vleko. Tudi ta manever je uspel in Smrček je bil pripravljen na pot proti Vranskem, kjer ga je že čakal mehanik Milan, da se mu še on nekoliko posveti.
Tako je Smrček čakal le še na zeleno luč mehanika in seveda pridobitev homologacije, nato pa dolge luči in gasa...